Content uploaded by Natasa Rogelja
Author content
All content in this area was uploaded by Natasa Rogelja on Jul 25, 2022
Content may be subject to copyright.
DOI: 10.3986/Traditio2020490302 TRADITIONES, 49/3, 2020, 1734
MORJE MNOGIH RIB
ODBIRANJA PRETEKLOSTI V SEVEROVZHODNEM JADRANU
NATAŠA ROGELJA CAF, ALENKA JANKO SPREIZER IN
MARTINA BOFULIN
V članku so tematizirani procesi dediščinjenja, spominja nja
in sedanjenja preteklosti v severovzhodnem Jadranu. Pri tem
se avtorice osredinjajo na štiri ikonične ribe, ki služijo kot
kristalizacijske točke prepleta med sedanjostjo in preteklostjo.
Sledeč ribam so v članku predstavljeni mnogovrstni imaginariji
razumevanja preteklosti v etnološkem preučevalnem polju
severovzhodnega Jadrana.
Ključne besede: dediščinjenje, spominjanje, sedanjenje
preteklosti, severovzhodni Jadran, Tržaški zaliv, ribe
The paper discusses herita gization, remembering, and past
presencing in the North East Adriatic through the four fish
species that serve as nodal points in the interplay between
the past and the present. Following the selected fish species,
the paper explores the diversity of imaginaries that pertain
to the mediation of the past in the present in the field of
ethnological study in the North East Adriatic.
Keywords: heritagization, remembering, past presencing,
North East Adriatic, Gulf of Trieste, fish
UVOD
Plovba ob obalah severovzhodnega Jadrana je zahtevno opravilo. Potrebno je razumeti
akrobatsko naravnano retoriko turizma, ki uspešno pretaplja turbulentne konflikte v
bogato, večplastno dediščino območja; potrebno je priti do dna paradoksu, ki se plazi med
promocijskim istrskim sloganom multikulturalizma in nacionalistično željo po ohranjanju
čistih in zamejenih kultur (Rogelja in Janko Spreizer 2017); prav tako pa se je treba prepu-
stiti vsakdanjim taktikam ljudi, ki navkljub vsem začrtanim in nezačrtanim zgodovinskim
mejam in dediščinskim zgodbam s svojimi prehojenimi in preplutimi potmi ustvarjajo
severovzhodni Jadran kot prostor srečevanj, kot morje mnogih rib. Izhodišče te razprave
so štiri ikonične ribe, ki so kristalizacijske točke prepleta med sedanjostjo in preteklostjo.
Z etnografskimi podobami štirih rib bodo predstavljeni mnogovrstni in večkrat neskla-
dni imaginariji preteklosti v »etnološkem preučevalnem polju«1 severovzhodnega Jadrana,
ki ga jemljemo kot okvir in ne homogeno kulturno enoto ali geografsko jasno denirano
območje. Ob reeksiji procesov spominjanja, dediščinjenja in sedanjenja preteklosti se bomo
osredinile na vzhodne obale in morja severnega Jadrana, ki so specični zaradi zgodovinske
in kulturne povezanosti z Mediteranom,
2
Srednjo Evropo in zahodnim Balkanom. Besedilo z
zgodbami štirih rib – ciplja, brancina, sardele in tune – v antropološki perspektivi predstavlja
1 Etnološko preučevalno polje Mediterana (ali katero koli drugo terensko območje) lahko pojmujemo
kot enoto analize; v njej postavljamo vprašanja in nanja tudi odgovarjamo (Albero in Blok 2001: 20).
2
Po zgledu Bojana B askarja (2002) v čla nku uporabljamo izraz Meditera n za širšo regijo ob Sredoz emskem
morju, ki zaobjema tako geografske enote morja in obal, kot tudi imaginarije, povezane s to pokrajino;
pridevnik »sredozemsko« pa tam, kjer se besedilo nanaša na Sredozemsko morje kot geografsko enoto.
18
MORJE MNOGIH RIB: ODBIRANJA PRETEKLOSTI V SEVEROVZHODNEM JADRANU
rabe preteklosti, vezane na jadranske morske krajine. Ribe kot kristalizacijske točke so pri
tem veliko več kot hrana, a na koncu tudi in predvsem hrana. Sprašujemo, kaj nam imagi-
nariji, povezani z omenjenimi ribjimi vrstami, sporočajo o procesih odbiranj preteklosti v
severovzhodnem Jadranu. Procesi imaginiranja, npr. preteklosti, so latenten, a potencialno
vpliven in izjemno pomemben del interakcij posameznikov in skupnosti z morjem in z njegovo
obalo (Song, Chuenpagdee in Jento 2013). Imaginariji kot »historično podloženi, kulturno
pogojeni in družbeno posredovani reprezentacijski skupki« (Salazar 2012: 237–238) lahko
uporabljajo tudi tako banalno, kot je (ne)izbira ribe na krožniku, ali tako samoumevno, kot
so izbira eksponatov v muzejih, motivi na jubilejnih znamkah, v označbah kakovosti, teme
časopisnih člankov ali vsakdanjih pogovorov. Mobilizacija imaginarijev se namreč kaže kot
polje gostih družbenih interakcij, kjer poteka usklajevanje med individualnimi, lokalnimi
in širšimi, globalnimi perspektivami (Appadurai 1996: 31) in okusi. Kar na koncu dobimo
postreženo na krožniku, je namreč veliko več kakor le okusna jed.
ORIENTACIJA ALI KJE RIBARIMO?
Obalna področja Jadrana zaznamujejo heterogene in premikajoče podobe o prostorih, ljudeh,
stvareh in dogodkih, ki tvorijo pomemben del kulturne, gospodarske in politične zgodbe
Evrope. Jadransko morje ob tem dodatno opredeljuje položaj mejnega prostora med nekda-
njimi tekmiškimi imperiji in državami (muslimanskim Vzhodom in krščanskim Zahodom,
habsburškim in otomanskim imperijem ter Beneško republiko) in današnjimi državami in
naddržavnimi entitetami (npr. Evropsko unijo). V tem prostoru so in še vedno potekajo
intenzivni procesi (nacionalnega, etno-lingvističnega, religioznega, razrednega in ideološkega)
razmejevanja in razslojevanja. Kot ugotavljajo raziskovalci, se nasledstvo tekmiških tradicij
izraža v sodobnih reprezentacijah kulturnih sfer Jadrana (Baskar 2002; Cocco 2010; Ballinger
2013; Rogelja in Janko Spreizer 2017) in je pomemben del razumevanja preteklosti in sodob-
nih dediščinskih upravljavskih politik na tem območju. V prostoru zgoščenih reprezentacij,
meja in akterskih zgodb lahko ugotovimo, da se kopenske napetosti (opazne pri poudarja-
nju določenih aspektov dediščine) raztezajo tudi v morje (Ballinger 2013). Geopolitično je
Jadran pomemben del Sredozemskega morja, ki se kaže kot notranje morje notranjih morij
(Cocco 2006) in kot morje intimnih razmerij (Matvejevič 1999: 14). Opazovanje odbiranja
preteklosti se zdi na tako gosto prepredenem prostoru še posebej primerno.
Preden torej zabredemo v morje mnogih rib, poglejmo pobliže še procese odbiranja
preteklosti, ki jih bomo v nadaljevanju analitično razmejile na »spominjanje«, »dedišči-
njenje« in to, kar je Sharon Macdonald (2012) poimenovala »sedanjenje preteklosti« (ang.
past presencing).3 Ob tem je že na začetku potrebno poudariti, da tako razločeni procesi
3 Koncept past presencing (Macdonald 2012) sta Katalin Munda Hirnök in Ingrid Slavec Gradišnik v
slovenski jezik prevedli kot »ponavzočenje preteklosti« (Munda Hirnök in Slavec Gradišnik 2019: 66).
19
NATAŠA ROGELJA CAF, ALENKA JANKO SPREIZER IN MARTINA BOFULIN
odbiranja preteklosti niso nujno ločeni tudi v vsakdanjiku družbenih akterjev na preuče-
vanem območju: na terenu gre najpogosteje za preplet, prekrivanje in sočasnost različnih
načinov odbiranja preteklosti, ki dajejo različno težo posamičnim vidikom teh procesov
in so usmerjeni k drugačnim ciljem. Z uvajanjem teh ločnic tako ne trdimo, da gre za
ločene procese, temveč menimo, da je za potrebe analize spoprijemov s preteklostjo in rabo
preteklosti v sedanjosti smiselno poudariti glavne modele, ki se oblikujejo v tem procesu.
Spominjanje je sicer mogoče razumeti zelo široko, kot skoraj vsako nanašanje na izkušnje s
preteklostjo, bodisi individualne ali skupinske, neposredne ali sporočene. V tem besedilu
se spominjanje nanaša na odbiranje preteklosti, ki ga akterji na neki način povezujejo s svo-
jimi življenji, četudi dogodki, ki so predmet spominjanja, segajo dlje v preteklost in so bili
akterjem spominjanja preneseni (prek pričevanj ali kulturnih produktov) (prim. Whitehead
in Bozoğlu 2017). Gre za manj institucionaliziran proces in tudi manj strateški, čeprav je
pogosto, ne pa nujno, osnova za druge načine odbiranja preteklosti. Dediščinjenje, na drugi
strani, razumemo kot aktiven in strateški proces odbiranja preteklih dogodkov, predmetov
in praks, ki jih postavljamo kot ogledalo sedanjosti, in jih povezujemo z določenimi skupki
vrednot, ki jih želimo prenesti v prihodnost (Harrison 2013: 4). To odbiranje, kljub razpi-
ranju razumevanja dediščine, še vedno najpogosteje poteka z ekspertnim vrednotenjem in
je zato potopljeno v neenake odnose družbene moči (Smith 2006). V evropskem kontekstu
pa za dediščinjenje velja, kakor je zapisala Gisela Welz (2015), da je v veliki meri posledica
evropskih regulativ, politik in ekonomij, ki se manifestirajo v nacionalnih zakonodajah in
projektih, podprtimi z evropskimi sredstvi. Dediščinjenje nemalokrat ustvarja konkretne
produkte, o čemer pričajo številne raziskave, ki se ukvarjajo s poblagovljenjem kulture in
dediščine v turizmu (Selwyn 1996).
Čeprav je razmerje med dediščinjenjem in spominjanjem poskušala določneje opredeliti
vrsta raziskovalcev (prim. Macdonald 2013; McDowell 2016), je zaradi širokega razumevanja
obeh, pa tudi precejšnje konceptualne zmede, to skoraj nemogoča naloga. Zgled analitične
razmejitve, na katero se opiramo v tem besedilu, je lahko študija Jane Nadel-Klein (2003),
ki opisuje škotsko obmorsko vasico Ferryden, kjer je ribištvo v zatonu in v veliki meri
obstaja le še v individualnih in kolektivnem spominu. Kljub opustitvi načina življenja pa
ribiči aktivno sodelujejo v preoblikovanju socialnega spomina v historično rekonstrukcijo
z opredmetenjem svojih spominov v tekste, zbirke, predstave in razstave (prav tam). V tem
procesu različne skupnosti in posamezniki tako prakticirajo, si prisvajajo, živijo ali »ribarijo
za dediščino«, kakor je ugotovila avtorica.
Tretji način odbiranja preteklosti, ki smo ga izbrale, ne označuje podvajanja analitičnih
z ljudskimi koncepti razumevanja odbiranja preteklosti, kakor to velja za spomin in dedi-
ščino (prim. Macdonald 2013). Sedanjenje preteklosti se osredinja na načine, ki preteklost
uresničujejo v sedanjosti. Gre za koncept, ki je širši od spominjanja, saj ne predvideva, da
je spomin kot ziološki proces nujen za odbiranje preteklosti, poudarja pa tehnologije,
potrebne za pritegnitev preteklosti v sedanjost, in to ne zgolj diskurzivne, temveč tudi afek-
tivne in utelešene (Macdonald 2013: 12), torej nekakšno občutenje preteklosti. To pomeni,
20
MORJE MNOGIH RIB: ODBIRANJA PRETEKLOSTI V SEVEROVZHODNEM JADRANU
da se nekaterih stvari iz preteklosti spomnimo ali pa ne ali da o nekaterih stvareh moramo
govoriti, medtem ko o drugih molčimo (Macdonald 2013: 79).
V kontekstu raziskovanega območja pa procesi spominjanja, dediščinjenja in sedanjenja
preteklosti trčijo ob specične lokalne načine sobivanja s preteklostjo. Po Bourdieuju (2002)4
jih imenujemo dispozicije, med njimi pa bomo, glede na prejšnje raziskave (Rogelja 2006;
Rogelja in Janko Spreizer 2017), izpletle tri prevladujoče, morda najbolj samoumevne in
prav zato večkrat spregledane vsakdanje dispozicije. Prvo lahko imenujemo neprebavljene
zgodovine, saj je bilo ugotovljeno, da akterji na območju raziskave uporabljajo nestabilne in
večkrat neskladne rekonstrukcije prostora in zgodovine (Rogelja in Janko Spreizer 2017).
Druga dispozicija je zamegljevanje, ki je v bistvu precej podobna socialni amneziji, s katero
se je moč izogniti koniktom in bolečim spominom, in je nekakšna pot do družbene
kohezije. Tretja dispozicija je ohranjanje distance, ko ljudje jemljejo večje sisteme in meje
kot samoumevno začasne ter si jih zato ne prisvojijo, temveč do njih v vsakdanjih praksah
in govoru (npr. v frazah »pod Italijo«, »pod Jugoslavijo«) ohranjajo čustveno in praktično
razdaljo. V nadaljevanju bomo poskušale pokazati, kako se procesi dediščinjenja, spominjanja
in sedanjenja preteklosti vzajemno prepletajo z omenjenimi dispozicijami. Ribe nam bodo
vstopni ključi.
DANES NA MENIJU: TUNE, SARDELE, CIPLJI IN BRANCINI
Ko se je Nataša leta 1998 prvič odpravila na teren za doktorsko nalogo o ribištvu ob slo-
venski obali, se je ustavila v Lazaretu. Lazaret je bil mejni prehod med SFR Jugoslavijo
in Italijo, predstavljal je začetek (ali pač konec) tako imenovanega Zahoda, še prej je bil
Lazaret karantena za bolne ali okužene, liminalna cona med nami in njimi. Po krajšem
»evropskem« premoru, ko se je meja med Italijo in Slovenijo zrahljala, se je ob pandemiji
Covid-19 spet utrdila. Takratni opis srečanja z naključno obiskovalko Lazareta, skrbno
zapisan v terenskem zvezku, osvetljuje nekatere od prekrivajočih se in včasih nasprotujočih
si izkušenj in pogledov na preteklost in predvsem življenja s preteklostjo v tem delu Jadrana:
Gospa je bila iz Sesljana, kraja, kjer naj bi Slovani prvič zagledali morje (vsaj tako
sem nekoč davno prebrala v osnovnošolskem učbeniku domoznanstva). Ta dan je bila
gospa na obisku pri sestrični, ki je živela na slovenski strani meje in ta sestrična je bila
poročena z italijansko govorečim gospodom, enim redkih, ki se po drugi svetovni vojni
4 Dispozicije so osrednji element Bourdieujeve teorije habitusa, ki jih definira kot priučene zmožnosti
in strukturirana nagnjenja k mišljenju, čutenju in dejanjem na določene načine, kar jih nato vodi v
ustvarjalne odgovore na prisile in zahteve njihovega sedanjega okolja (Wacquant 2010: 267). Sistem
takšnih dispozicij tvori posameznikov ali skupinski habitus, ki v vsakem trenutku deluje kot matrica
zaznav, ocen in dejanj in omogoča izvrševanje neskončno diferenciranih nalog s pomočjo analognega
prenosa shem, pridobljenih v poprejšnji praksi (Bourdieu 2002: 89).
21
NATAŠA ROGELJA CAF, ALENKA JANKO SPREIZER IN MARTINA BOFULIN
ni odselil na ozemlje današnje Italije, saj je bil komunist, kot je povedala. Pomislila
sem, da se srečanj ob današnji slovenski obali v krajše stavke pač ne da strniti, še danes
ne. Gospa me je vprašala, kaj delam tam. Razložila sem ji, da raziskujem slovensko
ribištvo, ter da se odpravljam v Izolo, mesto ribičev in delavcev, kot je mesto imenoval
Janez Kramar (1987) v svoji knjigi, v Lazaretu pa sem se ustavila zgolj slučajno. Na
moje presenečenje je imela gospa zelo ostro mnenje o moji raziskovalni temi. Svetovala
mi je, naj se raje osredotočim na pravo slovensko ribištvo, na tunolovke, na zgodovino
lova tun, na vasi nad Trstom. (TZ Rogelja Caf, november 1998)5
Avtorica zapisa se je precej let pozneje odpravila v Ribiški muzej tržaškega primorja
na današnji italijanski strani zaliva, kamor so jo mnogi sogovorniki na današnji slovenski
strani obale napotili na študij »pravega« slovenskega ribištva; v vas Križ, kjer je nekoč
lovilo več kot 200 slovensko govorečih ribičev, danes pa lahko ribiče vidimo zgolj na starih
muzejskih fotograjah. Opazila je, da obiskovalce muzeja že pri vhodu pričakajo tune.
Vklesane v kamniti obok nad vhodnimi vrati in natisnjene na plakatih so se prerinile na
mesto simbola muzeja in društva. Ob nekem drugem obisku, ko so jadranske obale že
preplavili evropski dediščinski projekti, smo skupaj z indijskimi raziskovalci, vključenimi
v mednarodni projekt FisherCoast, ponovno obiskale muzej. Opazile smo, da se na starih
dokumentih lokalnega ribiškega društva pojavlja podoba brancina. Gostitelja smo vprašale,
zakaj so za simbol ribiškega muzej namesto brancina izbrali tuno. Direktor muzeja, nek-
danji ladijski inženir, je pojasnil, da so ribolovna tehnologija in barke, ki so se uporabljale
za ribolov tun, enkratni in zanimivi za obiskovalce, dodal pa je še: Tuna je močna riba! A
tudi nekoč so bili pametni, da so namesto sardel izbrali brancina za znak. Kaj lahko naredite
s sardelami!? (TZ Rogelja Caf, april 2019).
Davno pred tem projektom, ko je Nataša še krojila robove svoje disertacije, se ni
zadovoljila s tem, da bi raziskovala zgolj tune in prave slovenske ribiče. Branila se je: »Kaj
pa ciplji, to je stara piranska tradicija?« Odgovorili so ji, da so te nekoč lovili italijanski
ribiči, danes pa je vse pomešano. Šele med raziskovanjem je postalo jasno, da je tistega dne
v Lazaretu beseda tekla o dveh različnih miselnih konstruktih, o »slovenskem ribištvu« in
»ribištvu v Sloveniji«. Pri oblikovanju obeh pa je bila najpomembnejša njuna diskurzivna
umeščenost v času. Slovenskemu ribištvu je bila izbrisana prihodnost, ribištvu v Sloveniji
pa preteklost. Tuna je del slovenskega ribištva in plava v preteklosti. No, vsaj malo pa tudi
v sedanjosti, a nekako na skrivaj in v »drugih« vodah. Budno oko lahko tako npr. opazi
tunin rep, zataknjen v mreži pod nadstreškom sečoveljskega škvera (menda je s Hrvaške,
pojasnjujejo ribiči). Kot trofeja pluje neki drug tunin rep na ribiški ladji, s katero sta se
Alenka in Nataša udeležili panoramske vožnje do Pirana. Zataknjen za avtopilot je pritegnil
vprašujoč Alenkin pogled, ki je pri kapitanu sprožil naglo pojasnilo, da je rep s Hrvaške,
5 Terenski zapisi in intervjuji so navedeni v oklepaju s kratico TZ, sledita priimek zapisovalke in čas
nastanka.
22
MORJE MNOGIH RIB: ODBIRANJA PRETEKLOSTI V SEVEROVZHODNEM JADRANU
da se v Sloveniji tun ne sme loviti, saj Sloveniji ob vstopu v Evropsko unijo (EU) niso bile
dodeljene kvote za tune. Ko se tune, kljub ne-dodeljenim kvotam pojavijo v zalivu, nanje
planejo časopisi in športni ribiči, za mnenje o tunolovu pa mediji povprašajo direktorja
muzeja v Križu6 in prav v tej točki se preteklost in sedanjost spet zamešata, pomešata ali
zgolj premešata. Takrat tuna spet postane »naša« riba, ki obenem tudi ni (več) »naša«. V
nasprotju s tuno, ki krasi portal muzeja v vasi Križu nad Trstom, kjer tuna in tunolovke
zasedajo osrednje mesto v prilastitvi preteklosti slovenskega ribištva, pa ima tunin rep ali
novica v časopisu le drugačeno vlogo – vlogo ribiške trofeje in žurnalistične zanimivosti.
V primerjavi s tunami so sardele majhne ribe, ki dosegajo velike številke. Predstavljajo
dve tretjini celotnega ulova v Sredozemskem morju (Zei 1977: 182; Marčeta 2001: 24). So
ribe, ki zamenjajo ime, ko so toplotno obdelane in zložene v konzerve. Takrat postanejo
sardine, nas podučijo ribiči. Sardele oziroma zdaj sardine, stisnjene v slovito Delamarisovo
konzervo, so bile zelo cenjena hrana v času SFR Jugoslavije, ko je Delamaris z njimi oskr-
boval Jugoslovansko ljudsko armado. Delamaris je danes zbirno ime za več v preteklosti
med seboj povezanih tovarn za predelavo hrane, med katerimi je v imaginariju Izolčanov in
drugih obalnih prebivalcev na prvem mestu konzervna industrija rib, tri sardelice, simbol
Delamarisa, pa stojijo za sestavljanko imen treh nekdanjih tovarn konzerv DE Langlade,
AMpelea, ARigoni in začetnico italijanskega imena mesta ISola/Izola (DELAMARIS). In
čeprav so sardele drobne ribe, imajo v imaginariju Izole, delavstva in tovarn ribje industrije
pomembno mesto. Delamarisova ota, ki je bila v zadnji etapi razvoja ota podjetja Riba,
je zdaj, z izjemo ene ladje, razrezana ali odprodana, pa vendar ohranjajo sardele in sardine
pomembno simbolno vlogo v današnjem slovenskem primorju. Srečamo jih lahko npr. v
kontekstu turizma na ribiških barkah ob slovenski obali. Ribiči večkrat izletnikom razložijo,
da so sardele delavska riba, da jih imajo najraje, da ima edino ta riba pravi okus, da ni tako
brezkarakterna kot bela riba, namenjena bogatašem (Rogelja 2006), kot so Nataši razložili
izolski ribiči, ko se je z njimi leta 2001 odpravila na turistične izlete, ki so jih v poletnih
mesecih organizirali za delovne kolektive kmetic in rudarjev. Izleti so spominjali na »jugo-
slovanske« počitnice, z zvoki pesmi Oliverja Dragojevića, okusi modre ribe in bevande.7 O
zgodovini se ni razpravljalo in vsi so se strinjali, da so sardele najboljša riba – najbolj morskega
okusa in najbolj zdrava (prav tam). Na izletu z indijskimi raziskovalci, aprila 2019, povedo
tudi, da jih zdaj ne lovijo več, da jih kupujejo od italijanskih ribičev. O preteklosti ribištva
na današnji slovenski obali še vedno ne govorijo veliko, kot pravijo sami, za ljudi je mnogo
zanimivejše dejstvo, da so oni ribiči in da se izleti, vsaj občasno, dogajajo na pravi ribiški
barki. Turisti se lahko na današnji slovenski obali s sardelami pogostijo tudi na izolskih
ribiških barkah, zasidranih v mandraču, ali v gostilnah, kjer jih ponudijo popečene in
marinirane s čebulo v kisu, na šavor. Mojstrica priprave rib in solastnica kantine Bujol se
6 Prim. Boris Šuligoj, Tuni in mi. Delo, 26. 5. 2020 (https://www.delo.si/magazin/zanimivosti/tuni-
-in-mi-312458.html, 1. 9. 2020).
7 Mešanica vina in vode.
23
NATAŠA ROGELJA CAF, ALENKA JANKO SPREIZER IN MARTINA BOFULIN
Znamka Pošte Slovenije z zlatim cipljem iz serije Živalstvo, izdana leta 2013. V paspartuju znamke
je prikazan stiliziran prikaz izlova cipljev v Piranskem zalivu z začetka 20. stoletja.
Znamka Pošte Slovenije iz serije Gastronomija Sredozemlja združenja poštnih operaterjev Euromed
Postal, izdana leta 2020. Motiv tradicionalne gastronomije Sredozemlja sestavljajo poleg brancinov
Fonda še ekstra deviško oljčno olje, istrska jota, refošk in malvazija.*
*
Prim. Janez Bogataj, https://www.posta.si/zasebno/znamke-in-filatelija/galerija/postna-znamka/73744/
EUROMED-POSTAL-Gastronomija-Sredozemlja, 16. 11. 2020.
Znamka Pošte Slovenije iz serije Čolni Sredoze-
mlja poštnih operaterjev Euromed Postal, izdana
leta 2015. Na znamki so plovilotonera in tuni.
Znamka Pošte Slovenije iz serije Ribe Sredoze-
mlja poštnih operaterjev Euromed Postal, izda-
na leta 2016, s sardelo in jato sardel v ozadju.
24
MORJE MNOGIH RIB: ODBIRANJA PRETEKLOSTI V SEVEROVZHODNEM JADRANU
s solznimi očmi spominja svojih začetkov v Delamarisu, ko so s sodelavkami čistile ribe,
jih sušile za zraku in ročno zlagale v konzerve. Jezi jo tranzicijska razprodaja premoženja,
a to je druga zgodba. S sinom delata odličen bakalar, vendar je to riba s severa, ni od tukaj.
Sardela pa je naša, jadranska (TZ Janko Spreizer, 6. 3. 2015), pravi. Odlična je na žaru ali
ocvrta, vendar mora plavati tudi v vinu, doda. Turisti, ki pohajkujejo ob morju ali v notra-
njosti Istre, lahko kupijo konzerve sardin v tovarniški Delamarisovi trgovini in se z njimi
oskrbijo za nekoliko nostalgično malico, preden odidejo na plažo ali pohod. Kakšno mesto
bodo zasedle sardele po razrezu zadnje Delamarisove/Ribine8 ladje za industrijski ribolov
v polju dediščine? V konzervah so si utirale pot v muzej, a morda prezgodaj, morda bodo
nekoč našle pot v alternativni muzej, muzej post-socializma? Koliko časa mora preteči in
v kakšnih okoliščinah se mora nekdo ali nekaj znajti, da postane dediščina? Nedavno je
bil v Primorskih novicah objavljen članek, ki napoveduje, da naj bi izolska občina odkupila
lokacijo na območju nekdanjega Arga, bivše tovarne za predelavo rib v Izoli, za postavitev
interaktivnega muzeja ribiške industrije.
9
Bo nad vhodni portal tu vgravirana sardela? Sardela
je pravzaprav primerno majhna in pravilnih oblik tudi za spominek, o čemer pričajo mnogi
evropski muzeji ribištva, kjer lahko obiskovalci kupijo čokoladne sardine v konzervah ali
pa lesene obeske za ključe v obliki sardel. Kot taka, primerna za trženje, je sardela že našla
mesto v Izoli, v muzeju Hiša morja. Podpirajo jo evropski projekti, ki dediščino promovirajo,
a se zdi, tudi unicirajo. A naj o tem odloči prihodnost.
Tudi cipelj velja za »našo«, jadransko ribo. Kot večina rib na tem območju je riba
selivka. Čeprav je tarča morskega ribištva tudi drugod, pa ima v tem delu Jadrana prav
posebno vlogo. V Mestni knjižnici Piran so ob Dnevih evropske kulturne dediščine piran-
ski ribiči, ki so sodelovali v razpravi o tradiciji organiziranega ribolova cipljev, povedali:
Pirančani pravimo cipljem ševoli, sjevoli, cevoli in v severovzhodnem Jadranu jih lovimo pet
vrst (TZ Janko Spreizer, 29. 9. 2014). Že po tem, da ima neka žival toliko ljudskih imen,
vidimo, da je pomembna. Za ciplja ribiči pravijo, da ga je težko gojiti, saj skače prek roba
bazena, tako da so poskuse gojenja v strunjanskem zalivu po začetnih naporih opustili.
Ciplji veljajo za pametne, morda premetene ribe, postavijo se v vrsto, razvrstijo se drug za
drugim in pobegnejo iz mreže skozi luknjo. In o cipljih kroži tudi beseda, da se prehra-
njujejo z odplakami, s šporkarijo, in so zaradi te navade včasih opisani kot umazana riba.
A kljub tej prehrambni navadi imajo ciplji prav posebno, prestižno simbolno vlogo na
današnjem slovenskem obalnem območju. Črno-bele fotograje izlova10 cipljev v Piranu z
začetka prejšnjega stoletja so skoraj neločljivo povezane s preteklostjo Pirana – vidimo jih
v muzejih, mestni hiši in še kje. Včasih ciplji zaplavajo tudi v časopise, predvsem kadar
8 V lokalnem govoru ljudje uporabljajo sintagmo Delamarisove barke, četudi se je podjetje za ribolov
uradno imenovalo Riba.
9
Mirjana Cerin, R ibiški muzej namesto Argoline. Primorske novice 74 (120), 27. 5. 2020 (https://www.
primorske.si/mnenja/komentarji/ribiski-muzej-namesto-argoline, 1. 9. 2020).
10 Izlov cipljev je emski termin, ki se nanaša na ribolov cipljev. Izraz je prešel tudi v druge javne rabe
(npr. napis na poštni znamki, turistična vabila idr.).
25
NATAŠA ROGELJA CAF, ALENKA JANKO SPREIZER IN MARTINA BOFULIN
se začne sezona lova v Piranskem zalivu, in zadnja desetletja v povezavi z novonastalo
slovensko-hrvaško morsko mejo, pod katero brezbrižno plavajo. Piranski cipelj je povezan
s t. i. tradicionalnim ribolovom v Piranskem zalivu, čeprav se je tehnika lova spremenila.
Ne gre več za ribolov s trato (mrežo), ki so jo uporabljali beneško govoreči ribiči, ki so po
drugi svetovni vojni množično zapustili Piran in druga obmorska mesta, pač pa z obkrožno
mrežo plavarico. Obalna črta se je v tem času spremenila, prav tako ljudje, ki lovijo ciplje.
A cipelj je ostal, prilagodil se je novim razmeram in živi naprej, tako v morju kot simbolno.
S tem, ko vsako leto prihaja v zaliv, je na neki način glavni akter ohranjanja te tradicije.
Cipelj je tudi redni gost v Pomorskem muzeju Piran, na predstavitvah izročila o ribolovu v
Piranskem zalivu, ribolovni pravici in znanju, ki sta pripadala prebivalcem teh krajev skoraj
»od nekdaj«.11 Kaj je za tebe tradicija izlova cipljev?, je piranski ribič vprašal Natašo, ko sta
nekega popoldneva razpredala pogovor o »pravi tradicionalni« mreži za ribolov cipljev, in
ji potem sam odgovoril na svoje vprašanje: Tradicija je to, da jaz ulovim ciplje, in ti jih poješ
(TZ Rogelja Caf, november 2004).
Brancin je v primerjavi s cipljem, ki velja za tradicionalno ribo, v Piranskem zalivu
novost. No, vsaj tisti iz ribjih gojišč, medtem ko je divji že od nekdaj cenjena riba, kakor
smo se lahko podučili v ribiškem muzeju v Križu, ovekovečena celo v simbolu nekdanje
tamkajšnje ribiške zadruge (TZ Rogelja Caf, april 2019). Staremu znancu, divjemu brancinu,
ki bi si že skoraj zaslužil zaplavati v dediščinske vode severovzhodnega Jadrana (če mu ne
bi pred nosom zaplavala Delamarisova konzervirana sardina in močni tun), se je pridružil
še njegov bratranec, gojeni brancin Fonda, katerega mladice so pripeljane z juga Italije
(TZ Bofulin, april 2019). Čeprav se je gojenja brancina lotila lokalna piranska družina, je
gojeni brancin riba brez zgodovine, riba, ki so ji občinska in muzejska vrata zaprta, riba,
ki ne plava pod sporno pomorsko mejo, riba, ki se dobro počuti v razpravljanju o trajno-
stnem razvoju, in riba, ki živi v svetu evropskih projektov. Njegova zgodba se namesto v
zgodovinskih analih piše na domačih spletnih straneh družine, ki ribo goji, predstavljena
je na seminarjih trajnostnega ribištva, med biologi in ribogojci. Brancin je plenilec, riba,
katere meso je visoko cenjeno, in tudi riba, ki na območju današnje slovenske obale nima
posebne simbolne vloge. A stvari se spreminjajo in njegov vzdevek je »močan«, če si izpo-
sodimo pridevnik za ribo od našega prvega sogovornika v Križu, saj brancinu nekateri
novinarji pravijo »zelenosivi morski vitez«.12 Za razloček od ciplja, je brancina lažje gojiti,
in lepo pakiran v lične škatle je postal blagovna znamka Pirana in simbolni tekmec tra-
dicionalnemu piranskemu ciplju, vsaj tako ga včasih predstavljajo v časopisju. Brancin je
precej dražji od ciplja, poleg tega pa mnogi menijo, da je gojeni brancin veliko bolj varna
hrana kot ulovljeni cipelj, saj gojene brancine hranijo s kontrolirano biološko hrano. Na
terenskem izletu z indijskimi raziskovalci si brancina nismo privoščili, zagrizli smo v
11 Prispevek Darje Mihelič natančneje prikazuje razvoj in tradicijo ribolova ter ribolovnih pravic na
Piranskem od prvih pisnih zgodovinskih dokumentov v 6. stoletju do 20. stoletja (Mihelič 1998: 7).
12 Janez Mužič, Namesto cipljev brancini. Dnevnik, 23. 2. 2005 (https://www.dnevnik.si/113938, 2. 9.
2020).
26
MORJE MNOGIH RIB: ODBIRANJA PRETEKLOSTI V SEVEROVZHODNEM JADRANU
sardele, pripravljene na eni izmed lokalnih ribiških bark. K odločitvi je prispevala cena,
pa tudi nostalgija za znanim okusom jadranskih počitnic. Nad sardelo so bili navdušeni
tudi indijski kolegi, ki to ribo dobro poznajo iz svojih morij, v okus jadranskih počitnic
in idejo delavske ribe pa smo jih uvedli mi, generacija raziskovalcev, ki je doživela »sončno
stran Jugoslavije« (Grandits in Taylor 2010).
Brancin je zaradi opuščanja ribolova in favoriziranja ribogojstva najbrž riba prihodnosti,
katere zgodovina se šele začenja pisati. A zgodovina se tudi ponavlja, pravi ljudska modrost.
Nenadne spremembe – izguba ribolovnih območij po letu 1991 v današnjih hrvaških vodah,
propad ribiške industrije in nove oblike projektnega nanciranja ribištva – so bile našim
sogovornikom poznane. To je zgodovina nestabilnosti, revščine, nenehnega spreminjanja
meja in boja za preživetje. Zdi se, da so bili Istrani prilagodljivi že dolgo, preden je prožnost
postala neoliberalna vrlina. Vprašanje je le, ali se bo gojeni brancin znal prilagoditi tem,
precej nestabilnim istrskim razmeram.
ANTROPOLOŠKO PREBAVLJANJE
Na mizi imamo kup stvari – štiri izbrane ribe (tuno, sardelo, ciplja in brancina), tri antro-
pološko izluščene dispozicije (neprebavljene zgodovine, zamegljevanje in ohranjanje distance)
kot tudi tri načine odbiranja preteklosti (spominjanje, dediščinjenje in sedanjenje preteklosti),
skozi katere bomo etnografijo skušali prebaviti. Že bežen pogled na našo mizo priča o tem,
da je v prostoru zgoščenih reprezentacij, meja in različnih nasprotujočih si akterskih zgodb,
v prostoru, ki pripada tako Mediteranu, Srednji Evropi kot tudi Balkanu, ustvarjene veliko
več zgodovine, kot se jo utegne konzumirati (Baskar 2002: 42). Pa vendar, poskusimo v
sklepu štiri ribe izpostaviti antropološkim encimom ter načine odbiranja preteklosti primer-
jati z dispozitivi, ki organizirajo vsakdanje prakse in diskurze na obravnavanem območju
(Rogelja 2006; Rogelja in Janko Spreizer 2017).
Prva dispozicija – neprebavljena zgodovina – se nanaša na specično oblikovane
imaginarije preteklosti v tem prostoru. Tako lahko npr. v vsakdanjem pogovoru ujamemo
trditev, da ribištvo ob današnji slovenski obali ni pravo slovensko ribištvo, da so tune »naše«,
a vendar tudi niso »naše«. Čeprav neskladne, takšne perspektive niso nujno tudi sporne,
povzročajo pa nelagodje, zaradi katerega pogovor lahko zastane. Če neprebavljena zgodovina
povzroči ščipanje v želodcu, je drugi dispozitiv – zamegljevanje – nekakšno olajšanje, ki
lahko vodi k družbeni koheziji. Prihodi in odhodi skupin prebivalcev (npr. eksodus Taljanov,
beneško govorečih ribičev po 2. svetovni vojni in priselitev ribičev iz Dalmacije) se lahko
spremenijo v zamegljena polja preteklosti. Tako lahko npr. opazimo povečane reproduk-
cije fotograj beneško govorečih ribičev z začetka 20. stoletja brez podnapisov in letnic
skupaj s fotograjami Delamarisovih ribiških čolnov iz 60. let 20. stoletja, odtisnjene na
keramične ploščice in vrata javnih stranišč v Izoli. Zaradi črno-bele tehnike in odsotnosti
podnapisov in letnic daje straniščna razstava vtis sinhronosti, kakor da so vse fotograje
27
NATAŠA ROGELJA CAF, ALENKA JANKO SPREIZER IN MARTINA BOFULIN
del iste preteklosti 20. stoletja. Tretja dispozicija – ohranjanje distance – pa označuje načine,
kako se posamezniki in skupine sklicujejo na in doživljajo pretekle družbeno-politične in
gospodarske sisteme, ki so strukturno uokvirjali njihova življenja oziroma življenja nji-
hovih prednikov (npr. »smo bili pod Italijo, Avstrijo, Jugoslavijo, Slovenijo« itn.). Takšna
zastavitev kaže na to, da so se okoliščine zaradi pogostega menjavanja meja in političnih
režimov nenehno spreminjale, ljudje pa so do teh sprememb ohranjali določeno distanco.
Zaradi učinka teh treh dispozicij je vsakdanje delovanje ljudi, ki so in še živijo v središču
sprememb in koniktov, v svojem bistvu nekoniktno.
Vsaka od opisanih dispozicij, ki jih Bourdieu (2002: 93) razume kot preteklosti, ki
živijo v sedanjosti in so usmerjene k ponavljanju v prihodnosti, določa načine odbiranja
preteklosti. Povezavo dispozicij s specičnimi procesi odbiranja preteklosti – spominjanjem,
dediščinjenjem in sedanjenjem preteklosti – predstavljamo na primeru štirih izbranih rib. V
severovzhodnem Jadranu plava še veliko več rib in morda bi domačini, biologi, zgodovinarji
ali muzealci odbrali kakšne druge živalske ali rastlinske vrste, vendar so omenjene štiri
ribe še posebej zanimive za antropološko analizo z ozirom na imaginarije, ki koreninijo v
preteklosti, živijo v sedanjosti in se spogledujejo s prihodnostjo. Preden poskusimo ome-
njene štiri ribe ujeti v analitično mrežo statičnih kategorij, je treba ponoviti, da se procesi
spominjanja, dediščinjenja in sedanjenja preteklosti prekrivajo in se medsebojno informirajo.
DISPOZICIJE /
ODBIR ANJA
Neprebavljene
zgodovine Zamegljevanje Ohranjanje
distance
Spominjanje ciplji ciplji
sardele ciplji
Dediščinjenje tune tune
sardele
Sedanjenje preteklosti gojeni brancin ciplji
Grafični prikaz preseka dispozij in odbiranj preteklosti, kakor se izrisujejo skozi imaginarije rib na
preučevanem območju.
Tuna se najmočneje pojavlja v polju dediščine, kjer postavlja »slovensko ribištvo«
kot tudi »ribištvo v Sloveniji« v regionalne in nacionalne identitetne procese, katerih
konstrukcija poteka skozi vse tri omenjene dispozicije. Skozi očišče neprebavljene
zgodovine in zamegljevanja imaginariji tune namreč razkrivajo diskurzivno utemeljeno
razliko med pomenskima zvezama »slovensko ribištvo« in »ribištvo v Sloveniji«. Prvo se
nagiba k zgodovinski perspektivi ter obrača pogled na območje med Trstom in izlivom
Timave (Lisjak 2013), ki velja za del »slovenskega etničnega ozemlja«, drugo pa opisuje
današnjo situacijo (in prihodnost) na tleh današnje slovenske države. Prav antropološka
raziskava (1998–2004) je namreč razkrila (Rogelja 2006: 154), da je sintagma »slovensko
28
MORJE MNOGIH RIB: ODBIRANJA PRETEKLOSTI V SEVEROVZHODNEM JADRANU
ribištvo« pri lokalnem prebivalstvu povezana z zgodovino vsakdanjega življenja in dela
prebivalcev na slovenskem etničnem teritoriju zunaj meja današnje države, kjer je bila
tuna pomemben del t. i. tradicionalne ribiške ekonomije in kjer danes slovensko govoreči
ribiči te ribe ne lovijo več. Po drugi strani je sintagma »ribištvo v Sloveniji« povezana z
ribištvom v današnjem slovenskem Primorju, kjer je ideja o t. i. tradicionalnem ribištvu,
npr. v Piranu, še vedno povečini povezana z nekdanjimi beneško govorečimi prebivalci, ki
so po 2. svetovni vojni zapustili današnja slovenska primorska mesta, in tudi z »novimi«
ribiči, ljudmi, ki so na novo naselili Primorje v času Jugoslavije. Ti ribiči tune niso lovili
na »tradicionalni« način kakor v vaseh nad Trstom, hkrati pa Slovenija po vstopu v EU
ni pridobila kvot za ribolov tun, zaradi česar je tuna ostala v preteklosti. Kljub temu
pa se je tuna skupaj s tonero, tradicionalno barko za ribolov tun, leta 2015 pojavila na
posebni znamki Pošte Slovenija v zbirki poštnih znamk Euromed, katere osnovno vodilo
je bilo predstaviti različne barke Mediterana. Tuna se s tonero pojavlja tudi v osrednjem
slovenskem etnološkem muzeju v Ljubljani (Slovenski etnografski muzej), kjer je bila še
posebej izpostavljena na strokovnem posvetu Povezani z dediščino.13 Čeprav »slovenski
ribiči« kot tudi »ribiči v Sloveniji« tune ne lovijo več, pa ta riba uspešno plava v dediščinskih
vodah na obeh straneh meje. Javni diskurzi, med njimi tudi dediščinski, delujejo tako,
da opisana lokalna razumevanja primerno združijo v eno metazgodbo o izvoru in razvoju
slovenskega ribištva. Pri tem gre za spoj imaginarija nekdanjih tradicij tunolova, ki veljajo
za slovenske, ter polpreteklih in sedanjih zgodb o ribolovu v sedanji slovenski državi. V
takšnem razumevanju tuna živi v nacionalni preteklosti kot del slovenske ribiške dediščine
in tudi kolektivnega in individualnega spomina, vendar zgolj na ozemlju dela današnje
Italije, na območju, ki ga nekateri imenujejo »avtohtona slovenska obala«,14 drugi pa
»edino pravo slovensko morje«.
Ciplji tekmujejo s tuno tudi v polju dediščine, vendar bolj lokalizirano, vezano
predvsem na lokalno preteklost, na Piran in Piranski zaliv, kamor ciplji prihajajo pozimi.
Ljudje bolj kot o dediščini govorijo o tradiciji izlova cipljev. Izjava, da je praksa izlova cipljev
tradicionalna, temelji na vedenju in spominu, da današnji slovenski ribiči vsako zimo lovijo
ciplje (o čemer nas je do nedavnega obveščalo dnevno časopisje, o ulovu pa nas je prepričal
tudi obisk pomola ali ribarnice), kot tudi na vedenju, da ima ta praksa korenine v daljni
preteklosti, kakor pričajo zgodovinski viri. Poleg spominjanja na dejanski ribolov, pa ljudje
skozi sedanjenje preteklosti vidijo tradicijo izlova cipljev kot od nekdaj navzoče kontinuirane
prakse piranskega območja in njegovih prebivalcev. Črno-bele fotograje izlova cipljev iz
prejšnjega stoletja v muzejih in drugih javnih prostorih s tehniko zamegljevanja in ohranjanja
distance postanejo »lokalno naše« kot tudi od-vedno-tu-navzoče. Ob tem lahko naključni
13
Povezani z dediščino, strokovni kolokvij ob razstavi Morje – naše življenje v Slovenskem etnografskem
muzeju, 19. 2. 2019 (https://ww w.etno-muzej.si/sl/dogodki/povezani-z-dediscino-strokovni-kolokvij-
-ob-razstavi-morje-nase-zivljenje, 3. 9. 2020).
14 Nataša Bucik Ozebek, Reportaža iz ribiškega muzeja: Kako so v Trst priveslali Polinezijci. Dnevnik,
4. 8. 2019 (https://www.dnevnik.si/1042893859, 3. 9. 2020).
29
NATAŠA ROGELJA CAF, ALENKA JANKO SPREIZER IN MARTINA BOFULIN
obiskovalec spregleda, da so na fotograjah beneško govoreči ribiči, ki so po sklenitvi
Londonskega memoranduma15 po letu 1954 zapustili Piran (Terčon 1990; Pletikosić 1995;
Ballinger 1998; Gombač 2005; Hrobat Virloget, Goussef in Gustavo 2015). Pomanjkanje
eksplicitnega poudarka na prelomljeni zgodovini s ciplji povezanega ribištva lahko razumemo
skozi dispozicijo neprebavljene zgodovine, ki sproži pogajanja o »pravem« slovenskem ribištvu
in hkrati blaži zgodovino eksodusa. Morda prav zaradi tega ciplju ne uspe prodreti enako
močno na polje (nacionalne) dediščine, čeprav ima kot simbol lokalne tradicije prestižno
vlogo, navsezadnje tudi pri pogajanju o določitvi morske meje med Republiko Slovenijo
in Republiko Hrvaško v Piranskem zalivu.
Nadaljujmo s sardelo, ki je izpostavljena predvsem zamegljevanju, najmočneje pa se
izriše v polju spominjanja, zadnje čase tudi dediščinjenja. Sardele živijo v lokalnem spominu
Izole po smradu, ki se je širil po ulicah Izole in spremljal delavke Delamarisa še dolgo po
tem, ko so zapustile poslopja tovarne. Poleg predelovalne industrije so sardele povezane
tudi z industrijskim ribolovom in spomini na SFR Jugoslavijo; prvi pa je bil v Republiki
Sloveniji postavljen pod kritično luč trajnostnega razvoja. Negativni vidik industrijskega
ribolova sardel pa se spoji s pozitivnimi spomini predelovalne industrije sardin, na kolek-
tivno zavest in delavske rituale v nekdanji Jugoslaviji, npr. na delavske počitnice s sarde-
lami. Sardele so tako lahko tudi označevalke družbene diferenciacije (Bourdieu 1986), saj
so zamišljene kot vsakdanje ribe, ribe delavcev, v zadnjem času pa tudi vse bolj cenjene
kot zdrave ribe. Tudi ribe, o katerih navadno govorimo v množini. Poleg spominjanja
sardele v zadnjem času plavajo tudi v polju dediščinjenja. Danes lahko srečamo sardele in
delček zgodbe Delamarisa v muzeju Izolana, v hiši morja, obnovljeni s sredstvi evropskega
projekta Mala barka – projekta za ohranjanja kulturne dediščine severnega Jadrana.16 V
pripravi je tudi izolski interaktivni muzej industrijske dediščine. V prvem potranzicijskem
desetletju, okoli leta 2000, nihče ni govoril o dediščini Delamarisa, dediščini sardel. Bilo
je še prezgodaj, obstajali so zgolj spomini, kolektivni in individualni. Spomin na ribjo
predelovalno industrijo je bil še preveč aktualen, preveč smrdeč, morda preboleč, ali pač
samo nezanimiv. Danes je drugače. Zadnji večji Delamarisovi barki za industrijski ribolov
z lebdečo kočo sta bili v okviru trajnostnih meril EU razrezani leta 2014 in morda je bil
tisti siv dan, ko so njuna zarjavela trupa dokončno povlekli na kopno in razrezali, dan, ko
se je rodila dediščina Delamarisa.17
15
Z Londonskim memorandumom se je z ačasno uredilo vprašanje razmejitvene črte med Ita lijo in takra-
tno Jugoslavijo, s tem je cona A Svobodnega tržaškega ozemlja pripadla Italiji, cona B, v kateri so bili
Piran, Izola in Koper, pa Jugoslaviji. Kot pišejo številni raziskovalci (Terčon 1990; Pletikosić 1995:
21; Ballinger 1998), so bili razlogi za odhod dela prebivalstva obmorskih mest na današnji slovenski
obali kompleksni in so poleg političnih razlogov vključevali tudi ekonomske, mdr. tudi spremembe
v načinu organizacije ribolova.
16 Domača stran projekta Mala barka (http://www.malabarka.eu/, 3. 9. 2020).
17 Podjetje Riba d.o.o. ima danes v lasti še ladjo Jež, ki lovi z globinsko kočo, in dva manjša čolna, ki
lovita s stoječimi mrežami (http://ribiske-pocitnice.si/partnerji/morski_ribolov/, 1. 10. 2020).
30
MORJE MNOGIH RIB: ODBIRANJA PRETEKLOSTI V SEVEROVZHODNEM JADRANU
Tudi piranski gojeni brancin se dobro počuti med evropskimi projekti, morda neko-
liko drugačnimi kot Mala barka, manj dediščinsko obarvanimi in bolj trajnostno, ekološko
zastavljenimi. Brancina se ne dotikajo procesi dediščinjenja, prav tako ne spominjanja, ampak
bolj sedanjenja preteklosti. Plava v projektih, ki so jasno zazrti v prihodnost, ciljajo pa tudi na
»ozaveščeno« in praviloma gmotno bolje preskrbljeno publiko. Pa vendar tudi tu najdemo
del zgodbe, vezane na družinsko tradicijo življenja z morjem, torej preteklost, vendar kot
ponotranjeno idejo zaupanja družinski tradiciji ribištva, ki sicer nima veliko opraviti z visoko
tehnološko marikulturo, a je to dejstvo zamegljeno na obledelih družinskih fotograjah,
ki jih vidimo na službenih vozilih podjetja Fonda. Tu smo torej priča skoraj afektivni rabi
preteklosti, ki je bistven vidik sedanjenja preteklosti. V sedanjenje preteklosti pa je postavljen
tudi sam brancin, posvojen v lokalno družino, pripeljan v Piranski zaliv iz Italije kot mladica.
Lahko bi rekli, da je brancin riba brez preteklosti, riba, za katero ostajajo vrata muzejev zaen-
krat še zaprta (Rogelja in Janko Spreizer 2017), a vendar riba, ki nosi ime lokalne družine,
eksistenčno prepletene z morjem in zemljo, in ima večstoletne korenine na območju mesta
Piran, kar implicira beneško poreklo. Takšno sedanjenje preteklosti, ki ga omogoča dispozicija
zamegljevanja provenience in različnih rab morja (ribištvo vs. marikultura), očitno najbolj
prispeva k uspehu na tržišču. A brancin ima poleg družinskega imena tudi druge kvalitete. Ko
ga kupimo, zapakiranega v lične bele škatle in olepšanega z označbo zagotavljanja kakovosti,
brancinu prav tako zaupamo, a na drug način. Brancina ne kvalicira samo družinska tradi-
cija, marveč tudi kakovostna ekološka hrana, s katero je krmljen, in kontrolirane higienske
razmere, v katerih je zapakiran. Pa je to dovolj? Ali porabnik ob ceni piranskega gojenega
lepotca vseeno potrebuje še več? Vsaj ščepec preteklosti na spletni strani podjetja s črno-belo
fotograjo in zapisom o »avtohtoni« dolgoletni lokalni navzočnosti, povezani z zemljo in
morjem? In morda je piranski brancin v iskanju avtentičnosti prav zato prisiljen potovati
dlje. Medtem ko sardine ostajajo v gostinski ponudbi, na ribiških izletih in v spominih na
delavstvo in jugoslovanske počitnice priobalnega pasu, potujejo brancini Fonda daleč v
zaledje, v domove po Sloveniji in Avstriji ter v hotele in restavracije višjega cenovnega razreda.
SKLEP
Ko smo z našega krožnika pospravile še zadnji košček ribe, lahko ugotovimo, da so življenja
in smrti štirih predstavljenih rib tesno povezana z ekonomijami, politikami, imaginariji in
vsakdanjimi praksami ljudi, ki bodisi lovijo, gojijo, prodajajo, pečejo, se prehranjujejo ali
si zgolj ogledujejo podobe rib. Vsaka izmed štirih rib ima z očišča današnjega slovenskega
obmorskega prostora svoj značilen imaginarij; cipelj je pameten, umazan in tradicionalen;
brancin je trajnosten, ekološki in (družinsko) avtentičen; sardela je delavska in tudi zdrava;
slovenska tuna je riba (nacionalne) preteklosti, vezana na »izgubljeno slovensko ozemlje«.
Vsaka izmed omenjenih rib se z dediščinjenjem, spominjanjem in sedanjenjem preteklosti veže
drugače, zaseda drugačno mesto v lokalnem (samo)razumevanju in odbiranju preteklosti,
31
NATAŠA ROGELJA CAF, ALENKA JANKO SPREIZER IN MARTINA BOFULIN
kot je tudi prebavljena skozi različne dispozicije – neprebavljene zgodovine, zamegljevanje
in ohranjanje distance.
Sharon Macdonald (2012) je v analizi evropskih antropoloških raziskav z očišča različnih
procesov prilaščanja preteklosti zapisala, da je lahko analitično osredinjenje na predmete oz.
materialno ter na utelešene dogodke metodološko produktiven pristop k razumevanju proce-
sov odbiranja preteklosti. Izhajajoč iz tega smo v članku z imaginariji, v katerih plavajo štiri
različne ribe, premislile različne procese srečevanj s preteklostjo v povezavi z dispozicijami,
znotraj katerih potekajo življenja (in smrti) ljudi in rib v severovzhodnem Jadranu. Kot smo
pokazale, je tuna riba, ki živi v preteklosti neprebavljenih zgodovin in zamegljevanj, in se je,
vsaj do neke mere, preselila na kopno, v muzeje in knjige, predvsem na področje dediščinjenja,
kjer je pomemben označevalec identitetnih poga(n)janj o povezavi slovenstva in ribištva.
Polje spomina je domicil ciplja, ki ga poleg neprebavljene zgodovine oblikujejo tudi dispozicije
zamegljevanja in ohranjanja distance. Te mu omogočajo neproblematizirano pojavljanje na
brezčasnih črno-belih fotograjah lokalne tradicije v muzeju in javnih sanitarijah. Čeprav
se zdi, da ima cipelj zgolj lokalno, sicer precej prestižno vlogo tradicionalne ribe območja
na polju spominjanja, pa je pomemben tudi zato, ker v sedanjenju preteklosti velja za »našo«
ribo in tako poseže tudi v pogajanja o mejah in nacionalnem. Tudi sardele oziroma sardine
so del lokalnega spominjanja, vse bolj pa tudi dediščinjenja. Kot del uspešne zgodbe živilske
predelovalne industrije je sardina trdno usidrana v individualnih in kolektivnih spominih
lokalnih prebivalcev, katerih zrtja v preteklost so prežeta z nostalgijo in obarvana z razredno
pripadnostjo. Morda je prav zaradi negativnih aspektov političnega socialističnega sistema,
industrijskega ribolova in spominov na nekdanjo Jugoslavijo morala kar nekaj časa čakati
pred vrati dediščine. Zaradi časovne oddaljenost, ki jo omogoča dispozicija zamegljevanja,
pa postaja sardela pomemben del industrijske dediščine današnje slovenske obale. Gojeni
brancin je v teh zgodbah še povečini odsoten in pogosto viden kot tujek v Tržaškem zalivu,
čeprav gojišča družine Fonda niso edina v tem delu Jadrana. Verjetno so temu namenjeni
napori sedanjenja preteklosti, ki želijo s črno-belimi fotograjami in družinsko genealogijo
ter s tehniko zamegljevanja brancina trdno postaviti v prihodnost Piranskega zaliva.
Čeprav o ribjih vrstah običajno ne razmišljamo kot o elementih odbiranja preteklosti,
pa sopostavitev različnih imaginarijev o izbranih ribjih vrstah razkriva, kako razumemo,
interpretiramo in vrednotimo preteklost, s tem pa tudi, katera so pomembna družbena
pogajanja v sodobnosti in prihodnosti. Ciplji, tune, sardine in brancini tako predstavljajo
štiri zelo različne obroke preteklosti, postrežene v sedanjosti.
REFERENCE
Albera, Dionigi in Anton Blok. 2001. Introduction: The Mediterranean as a Field of Ethnological Study:
A Retrospective. V: Dionigi Albera, Anton Blok in Christian Bromberger (ur.), L’anthropologie de
la Méditerranée. Paris: Maisonneuve in Larose, 15–37.
32
MORJE MNOGIH RIB: ODBIRANJA PRETEKLOSTI V SEVEROVZHODNEM JADRANU
Appadurai, A rjun. 1996. Moder nity at Large: Cultural Di mensions of Globali zation. Minneap olis: University
of Minnesota Press.
Ballinger, Pamela. 1998. Remembering the Istrian Exodus: Memory in a Trans-State Context. V: Bojan
Baskar in Borut Bru men (ur.), Mediterranean Ethnolog ical Summer School 2 . Ljubljana: Inštitut za
medkulturne raziskave, 51–70.
Ballinger, Pamela. 2013. Liquid Borderland, Inelastic Sea: Mapping the Eastern Adriatic. V: Omer Bartov
in Eric D. Weitz (ur.), Shatterzone of Empires: Coexistence and Violence in the German, Habsburg,
Russian, and Ottoman Borderlands. Bloomington: Indiana University Press, 423–437.
Baska r, Bojan. 2002 . Dvoumni Mediteran: Študi je o regionalnem prek rivanju na vzhodnojadran skem območju.
Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče Republike
Slovenije.
Bourdieu, Pierre. 1986 (1979). Distinction. New York in London: Routledge.
Bourdieu, Pierre. 2002 (1980). Praktični čut I. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Cocco, Emilio. 2006. Introduction: The Adriatic Space of Identity. Narodna umjetnost 43 (1): 7–14.
Cocco, Emilio. 2010. Performing Maritime Imperial Legacies: Tourism and Cosmopolitanism in Odessa
and Trieste. Anthropological Notebooks 16 (1): 37–58.
Gombač, Jure. 2005. Esuli ali optanti?: Zgodovinski primer v luči sodobne teorije. Ljubljana: Za ložba ZRC.
Grandits, Hannes in Karin Taylor. 2010. Yugoslavia’s Sunny Side: A History of Tourism in Socialism
(195 0s–1980s). Budapest in New York: Central European University Press.
Harrison, Rodney. 2013. Heritage: Critical Approaches. London: Routledge.
Hrobat Virloget, Katja, Catherine Goussef in Corni Gustavo. 2015. At Home but Foreginers: Population
Transfers in 20th Century Istria. Koper: Univerzitetna založba Annales.
Kramar, Janez. 1987. Izola: Mesto ribičev in delavcev. Koper: Lipa.
Lisjak, Bruno Volpi. 2013. O zgodovini in dediščini slovenskega morskega ribištva: Ribiški muzej tržaškega
primorja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej; Križ: Ribiški muzej tržaškega primorja.
Macdonald , Sharon. 2012. Presencing Europe’s Pasts . V: Ulrich Kockel, M áiréad Nic Craith in Jonas Fr ykman
(ur.), Companion to the Anthropology of Europe. Oxford in New York: Wiley Blackwell, 233−252.
Macdonald, Sharon. 2013. Memorylands: Heritage and Identity in Europe Today. London: Routledge.
Marčeta, Bojan. 2001. Status of Slovene Research and Fishery on Small Pelagics. ADRIAMED Tech. Doc
3: 24–29. Dostopno na: http://www.faoadriamed.org/pdf/publications/td3/web-td-3-MA.pdf.
Matvejevič, Predrag. 2008 (1999). Mediteranski brevir. Ljubljana: FBZ Ljubljana.
McDowell, Sa ra. 2016. Heritage, Memory a nd Identity. V: Brian Graha m in Peter Howard (ur.), The Ashgate
Research Companion to Heritage and Identity. Hampshire: Ashgate Publishings, 37–53.
Mihelič, Darja. 1998. Piranski zaliv: K tradiciji ribolova in ribolovnih pravic. Annales: Series historia et
sociologia 8 (14): 7–18. Dostopno na: htt ps://www.d lib.si/detai ls/UR N:NBN:SI:D OC-EIK PFQKU.
Munda Hirnök, K atalin in I ngrid Slavec Gradiš nik. 2019. Meje in spomini nanje. Traditiones 48 (1): 27–75.
DOI: https://doi.org/10.3986/Traditio2019480102.
Nadel-Klein, Jane. 2003. Fishing for Heritage: Modernity and Loss along the Scottish Coast. Oxford: Berg.
Pletikosić, Ivica. 1995. Prostorski učinki migracij v Piranu. Ljubljana: Oddelek za geografijo FF Univerze
v Ljubljani.
Rogelja, Nataša. 2006. Ribiči pripovedujejo. Koper: Založba Annales.
33
NATAŠA ROGELJA CAF, ALENKA JANKO SPREIZER IN MARTINA BOFULIN
Rogelja, Nataša in Alenka Janko Spreizer. 2017. Fish on the Move. Amsterdam: Springer.
Salazar, Noel B. 2012. Imagining (Im)Mobility at the ‘End of the World’. V: Phillip Vannini idr. (ur.),
Technologies of Mobility in the Americas. New York: Peter Lang, 237–254.
Selwy n, Tom. 1996. The Tourist Image: Myth and Myth Mak ing in Tourism.New York: John Wiley and Sons .
Smith, Laurajane. 2006. TheUses of Heritage. London in New York: Routledge.
Song, Andrew M., Ratana Chuenpagdee in Svein Jento. 2013. Values, Images, and Principles: What They
Represent a nd How They May Improve Fisher ies Governance. Marine Policy 40 (1): 167–175. DOI:
https://doi.org/10.1016/j.marpol. 2013.01.018.
Terčon, Nadja. 1990. Razvoj industrijskega ribištva na slovensk i obali v letih 1945–1959. Kronika 37 (1–2):
123–134 .
Wacquant, Loïc. 2010. Habitus. Monitor ZSA 12 (3– 4): 267–273.
Welz, Gisela. 2015. European Produ cts: Making and Unmaking He ritage in Cyprus. New York: Bergh ahn Books.
Whitehead, Christopher in Gönül Bozoğlu. 2017. Heritage and Memory in Europe: A Review of Key
Concepts and Frameworks for CoHER E. Dostopno na: https://digitalcultures.ncl.ac.uk/cohere/
wordpress/wp-content/uploads/2017/06/WP1-essay-1.4.pdf.
Zei, Miroslav. 1977. Stanje jadranskega ribolova s posebnim ozirom na naše ribiške probleme. Slovensko
morje in zaledje 1: 179–190 .
PLENTY OF FISH IN THIS SEA
SIFTING THE PAST IN THE NORTHEASTERN ADRIATIC
The article discusses heritagization, remembering, and past presencing in the North East
Adriatic through the four fish species that serve as the nodal points in the interplay between
past and present. It uses the analytical lens of imaginaries, understood by Salazar (2012) as
representational assemblages, to elucidate different ways of appropriating the past in the area
defined by both sea and land.
The rich ethnography about life at and on the sea in North East Adriatic told through the
imaginaries of tuna, sardine, mullet, and sea bass reveal complex and often very discordant
accounts of the past structured by local actors’ particular dispositions of dealing with the past
characterized as undigested histories, blurring and distancing.
In this light, tuna emerges as a fish that could be seen as living in the past of North East
Adriatic and has, for a better part, moved to the shore – to museums and books, that is, to the
domain of the heritagization and memorization. Thus, it became a symbol of identity negotiations
and a discursive marker in the debate on Slovenian fishing versus fishing in Slovenia. This is
also a familiar turf for the mullet. Through photographic portraits and archival documentation
features prominently in the heritage locations and is also a star witness in the sea border dispute
between Slovenia and Croatia. Sardines are also increasingly part of the local heritage, but
preferably referred to as “ industrial” than “ fishing”. Besides this, the tiny fish are part of the
34
MORJE MNOGIH RIB: ODBIRANJA PRETEKLOSTI V SEVEROVZHODNEM JADRANU
individual and collective memories of the local inhabitants that may also express nostalgia and
class identification with ways of life in the recent past. Finally, sea bass is a newcomer in the
area – at least to that of mariculture – and as such is not yet part of the local memorization and
heritagization, although there are attempts to localize it through the processes of past presencing,
once again using black and white photography and the narratives of family tradition.
While we rarely think of fish species as an aspect of the cultural heritage, the juxtaposition
of various discourses and processes of appropriation of the past that revolve around selected fish
reveals our understanding, interpretation and evaluation of the past and thus also points to the
crucial social issues of the present.
Dr. Nataša Rogelja Caf, znanstvena sodelavka
ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije
Novi trg 2, SI – 1000 Ljubljana, natasa.rogelja@zrc-sazu.si
Izr. prof. dr. Alenka Janko Spreizer, višja znanstvena sodelavka
Univerza na Primorskem, FHŠ, Inštitut za medkulturne študije
Titov trg 5, SI – 6000 Koper, alenka.janko.spreizer@fhs.upr.si
Dr. Martina Bofulin, asistentka z doktoratom
ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije
Novi trg 2, SI – 1000 Ljubljana, martina.bofulin@zrc-sazu.si
Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Dediščina na obrobjih (P5-0408) in projekta
Made in YU: Kako so neljudje gor spravili Jugoslavijo (N5-0134), ki ju sofinancira Javna agencija za
raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz dr žavnega proračina, ter projekta FisherCoast (C3330-
18-252016, 2019–2021), ki ga f inancirata iniciativa EqUIP in Ministrstvo za izobraževanje, znanost
in šport Republike Slovenije.
